Bilo me je zelo strah tega, da bo Izola prepolna in ne bom našla niti najmanjšega kotička, kjer bi lahko imela malce miru. Ampak sem se kljub temu odpravila tja na zlet. Vedela sem, da bo kjerkoli drugje na slovenski obali še bolj polno, tako, da je bila Izola najbolj prijeten kompromis, s katerim sem malce tvegala svojo srečo.
Ko sem se vozila proti obali je bilo čutiti, da je vse precej bolj polno kakor običajno. Vozila sem se precej bolj počasi kakor pa sicer ampak vseeno ni bilo tako zelo polno, kakor sem morda pričakovala. Ko sem prišla na obalo, sem vseeno rekla, da bo Izola prvo, kar bom obiskala, pa naj bo, kar bo. Ko sem se vozila v tisti smeri, ni delovalo, da bi bila tam pretirana gneča, kar me je zelo razveselilo. Zdelo se je, kakor, da bo po vsej verjetnosti več ljudi v Portorožu ali pa kje tam okoli. Ko sem prispela do obale, pa sem videla, da tam res ni pretirane gneče in sem bila prav vesela. Čeprav sem pričakovala skoraj, da festivalsko gnečo, pa se je izkazalo, da je Izola ravno prav polna in da bom vsekakor našla nekaj, kar bo prosto tudi zame.
Prva stvar, ki sem jo naredila, je bila sprehod ob morju. To sem najbolj pogrešala in prav res sem najbolj to čakala. Vse ostalo je lahko seveda počakalo, saj je bil tisti hip ravno čas kosila in se mi ni dalo prerivati v tisti gneči, ko se ljudje trudijo, da dobijo svojo mizo. Na poti sem pojedla pecivo, ki mi je ostalo še do doma in nisem bila še niti malo lačna. Vse, kar sem naredila, je bilo to, da sem na poti vzela eno kavo za seboj, ker nisem imela želje po tem, da sama sedim v eni kavarni in pijem kavo. Raje sem jo vzela s seboj in se sprehodila ob plažah, ki jih ima Izola, da sem se razhodila po dolgi vožnji.
